V polni dvorani Srbov smo sedeli trije Slovenci.
Nemoj da te bude stid, mi reče levi sosed, ko so začeli glasbeniki na odru igrati in je dvorana ponorela v ploskanju.
Izza hrbtov glasbenikov se je prikazal kolovođa in za njim gosenica deklet in mladeničev, razporejenih po velikosti do najmanjše punčke v putravcih na repu.
Saj igra kot Hendrix, me je prešinilo, ko me je zvok električne violine žgečkal okrog srca in po drobovju.
Saj se gibljejo kot mačići, sem si dejal, ko sem opazoval lebdenje in prepletanje plesalcev.
Ko so nekaj minut neslišno cepetali, prepletali noge, hkrati obračali glave v isto smer, se je na nekaterih obrazih pojavil tisti bebavi izraz človeka, ki je tam, kjer ni muh.
Sem in tja je glava kakega plesalca začela po indijsko odkimavati, kar je najlepši izraz človeka, ki je v TISTEM stanju. V kolo stanju.
Pred leti smo hoteli mi trije in še kdo osvojiti veščino tega plesa pa takrat nekako ni bilo dano. Sedaj pa smo se lahko le čudili temu najpopolnejšemu plesu, v katerem se vse združi v harmoniji. Disciplina in lahkotnost, povezanost, enotnost, transcendentnost, užitek telesa, srca, duha. In radost. Popolna, sproščena radost nad življenjem, nad seboj in drugimi, nad svetom.
Najbolj je navdušila skupina iz Radovljice. Že ko so prišli na oder na svoj veličastni način, so imeli vsi tisti bebavi izraz človeka, ki mu prihaja in ga obdržali skozi celoten nastop. Največji plesalec me je spominjal na avtomehanika, ki mi je zamenjal motor pri avtu in nisem se mogel zadržati, da se ne bi zasmejal vsakič, ko sem ga pogledal. Silna luč je puhtela iz cele skupine direkt v nebo, kot da bi bili marionete nekega veselega lutkarja ali pa lutkar njihova marioneta. Kako je bilo veselo, kako je srce pelo, bili so kot neverjetna tvorba veseljakov, pred katero nimaš nikakršne možnosti.
Ko mačići…
miha
Nemoj da te bude stid, mi reče levi sosed, ko so začeli glasbeniki na odru igrati in je dvorana ponorela v ploskanju.
Izza hrbtov glasbenikov se je prikazal kolovođa in za njim gosenica deklet in mladeničev, razporejenih po velikosti do najmanjše punčke v putravcih na repu.
Saj igra kot Hendrix, me je prešinilo, ko me je zvok električne violine žgečkal okrog srca in po drobovju.
Saj se gibljejo kot mačići, sem si dejal, ko sem opazoval lebdenje in prepletanje plesalcev.
Ko so nekaj minut neslišno cepetali, prepletali noge, hkrati obračali glave v isto smer, se je na nekaterih obrazih pojavil tisti bebavi izraz človeka, ki je tam, kjer ni muh.
Sem in tja je glava kakega plesalca začela po indijsko odkimavati, kar je najlepši izraz človeka, ki je v TISTEM stanju. V kolo stanju.
Pred leti smo hoteli mi trije in še kdo osvojiti veščino tega plesa pa takrat nekako ni bilo dano. Sedaj pa smo se lahko le čudili temu najpopolnejšemu plesu, v katerem se vse združi v harmoniji. Disciplina in lahkotnost, povezanost, enotnost, transcendentnost, užitek telesa, srca, duha. In radost. Popolna, sproščena radost nad življenjem, nad seboj in drugimi, nad svetom.
Najbolj je navdušila skupina iz Radovljice. Že ko so prišli na oder na svoj veličastni način, so imeli vsi tisti bebavi izraz človeka, ki mu prihaja in ga obdržali skozi celoten nastop. Največji plesalec me je spominjal na avtomehanika, ki mi je zamenjal motor pri avtu in nisem se mogel zadržati, da se ne bi zasmejal vsakič, ko sem ga pogledal. Silna luč je puhtela iz cele skupine direkt v nebo, kot da bi bili marionete nekega veselega lutkarja ali pa lutkar njihova marioneta. Kako je bilo veselo, kako je srce pelo, bili so kot neverjetna tvorba veseljakov, pred katero nimaš nikakršne možnosti.
Ko mačići…
miha
RSS Feed
