To je moja roka, si jo ogleduje Zgornja Centrala.
To je tvoja roka?
Poglej, kako čudovita je. Lahko se ji samo pokloniš in si hvaležen, da jo ljubiš, če jo.
In noge. Kako so čudovite.
In ustnice.
Kaj je poljub?
Jezik je zelo sramežljiv. In ko pride ven in je dovolj pogumen, da premaga svoj strah in sram, je to praznik in se ga praznuje.
Ko premaga svoj strah in poljublja Zunanji svet, ki se ga je vedno tako bal.
O, kako čudoviti udje !
Zgornja Centrala je še najmanj važna in je lahko samo služabnik udom.
Hvaležen služabnik, da mu dovolijo upravljanje teh čudovitih oseb, kot so roke, noge, penis, podplati, dlake…Na kolenih lahko kleči in joče od lepote tega sveta, ker sme biti deležen občasnega upravljanja kočije in reči:
Ljubim vas, modreci telesa. Kako veliko srce imate, da dovolite meni, otroku, da vas vodim.
Starodavna molčeča modrost ste. Vedno molčeča in potrpežljiva z menoj. Sočutna z mojo mladostjo. Kot starš.
Polna možnosti in zretja v zvezde, svoje brate.
Molče čakajoč nečesa, česar jaz ne poznam. Mogoče svoje matične ladje?
Kako nadut je ta otrok, intelekt, koliko potrpljenja imate z njim. Mogoče stoletja potrpljenja.
Toda kaj čakate? Koga pričakujete?
Mogoče ljubezen, ki je tako mogočna, da izgubi tudi svoje človeško ime.
Sami ste ljubezen do svojih odraščajočih otrok. Bogve kdaj bodo odrasli in vam stali nasproti iz oči v oči.
Samo brnenje preveva ta čas in prostor. To. Čaka na trenutek resonance med svetim telesom in umom, ki bo takrat postal svet.
Na končno srečanje med bratoma,
Kako žalostna je ta ločenost, ki se je eden od bratov ne zaveda.
Ki živi v svojem popolnem svetu, ki si ga je sam omejil. Škatla , tapecirana s samozadostnostjo.
Kako težko je reči:
Odpuščam to, kar sem si zgradil in postajam spet Tisti, ki je brez tega. Brez obžalovanja.
Miha
To je tvoja roka?
Poglej, kako čudovita je. Lahko se ji samo pokloniš in si hvaležen, da jo ljubiš, če jo.
In noge. Kako so čudovite.
In ustnice.
Kaj je poljub?
Jezik je zelo sramežljiv. In ko pride ven in je dovolj pogumen, da premaga svoj strah in sram, je to praznik in se ga praznuje.
Ko premaga svoj strah in poljublja Zunanji svet, ki se ga je vedno tako bal.
O, kako čudoviti udje !
Zgornja Centrala je še najmanj važna in je lahko samo služabnik udom.
Hvaležen služabnik, da mu dovolijo upravljanje teh čudovitih oseb, kot so roke, noge, penis, podplati, dlake…Na kolenih lahko kleči in joče od lepote tega sveta, ker sme biti deležen občasnega upravljanja kočije in reči:
Ljubim vas, modreci telesa. Kako veliko srce imate, da dovolite meni, otroku, da vas vodim.
Starodavna molčeča modrost ste. Vedno molčeča in potrpežljiva z menoj. Sočutna z mojo mladostjo. Kot starš.
Polna možnosti in zretja v zvezde, svoje brate.
Molče čakajoč nečesa, česar jaz ne poznam. Mogoče svoje matične ladje?
Kako nadut je ta otrok, intelekt, koliko potrpljenja imate z njim. Mogoče stoletja potrpljenja.
Toda kaj čakate? Koga pričakujete?
Mogoče ljubezen, ki je tako mogočna, da izgubi tudi svoje človeško ime.
Sami ste ljubezen do svojih odraščajočih otrok. Bogve kdaj bodo odrasli in vam stali nasproti iz oči v oči.
Samo brnenje preveva ta čas in prostor. To. Čaka na trenutek resonance med svetim telesom in umom, ki bo takrat postal svet.
Na končno srečanje med bratoma,
Kako žalostna je ta ločenost, ki se je eden od bratov ne zaveda.
Ki živi v svojem popolnem svetu, ki si ga je sam omejil. Škatla , tapecirana s samozadostnostjo.
Kako težko je reči:
Odpuščam to, kar sem si zgradil in postajam spet Tisti, ki je brez tega. Brez obžalovanja.
Miha
RSS Feed
