Začelo se je v začetku, najverjetneje v jajcu, iz katerega se je vitica preborila v atmosfero, kjer je ugotovila, da ima pljuča in zakaj jih sploh ima. Vrženi v novo dimenzijo ugotovimo, da imamo nekaj, za kar nismo vedeli, da ni mrtvo. Slepič s posebno funkcijo zbiranja zakladov, ko predremo opno smrti.
Maršal je rekel: V belem sem, ker nimam ničesar, za kar bi se prijel, ko potujem na žarku, ki potuje proti svojemu cilju, kjer slutijo spremembo, ne vedo pa za žarek.
Odkrivanje zakladov in zaupanje, da bodo nekoč sestavili puzzle.
Dan je bil neverjetno poln vlage in kot mokre cunje smo bili nepokončni in težili k ležečemu položaju. Nismo vedeli, kaj bo. Dobili smo se v soparnem stanovanju, brata sta me razveselila z dišečo odejo vijolične barve špansko govorečih corazonov. Pobrali smo sestro srno in pili limonado in pivo, kar statistično da radler. Nova prijateljica je bila poslušalec in že smo odšli na kozarček jantarja in občudovat highlanderje iz mesta. Sami domači ljudje. In potem tisto, kar mi je ves čas odmevalo po tintari: haggis. Njam. In visk8ijev sladoled. In že smo leteli v novo neznano na kraj prvega dviga srca. Tu je mirno kot v rogu nedavnega ovna. Šotori in tihoklasni Nizozemci v brstenju. Veselje. Igranje. Roke klofutajo ritkico bobna, glasovi šivajo noč in krpajo sliko na platnu v celoto. Belozlato dekle je dotaknjeno v duši. Odhajamo. Buden sem. V sanjah se pogovarjam z živaljo. Zjutraj gledam v oko zajca, breg ceste ga opazuje v trebuh.
Miha
Maršal je rekel: V belem sem, ker nimam ničesar, za kar bi se prijel, ko potujem na žarku, ki potuje proti svojemu cilju, kjer slutijo spremembo, ne vedo pa za žarek.
Odkrivanje zakladov in zaupanje, da bodo nekoč sestavili puzzle.
Dan je bil neverjetno poln vlage in kot mokre cunje smo bili nepokončni in težili k ležečemu položaju. Nismo vedeli, kaj bo. Dobili smo se v soparnem stanovanju, brata sta me razveselila z dišečo odejo vijolične barve špansko govorečih corazonov. Pobrali smo sestro srno in pili limonado in pivo, kar statistično da radler. Nova prijateljica je bila poslušalec in že smo odšli na kozarček jantarja in občudovat highlanderje iz mesta. Sami domači ljudje. In potem tisto, kar mi je ves čas odmevalo po tintari: haggis. Njam. In visk8ijev sladoled. In že smo leteli v novo neznano na kraj prvega dviga srca. Tu je mirno kot v rogu nedavnega ovna. Šotori in tihoklasni Nizozemci v brstenju. Veselje. Igranje. Roke klofutajo ritkico bobna, glasovi šivajo noč in krpajo sliko na platnu v celoto. Belozlato dekle je dotaknjeno v duši. Odhajamo. Buden sem. V sanjah se pogovarjam z živaljo. Zjutraj gledam v oko zajca, breg ceste ga opazuje v trebuh.
Miha
RSS Feed