Večer in luči. Ali gre to dvoje skupaj?
Kaj ni atribut noči tema?
In ko zmešaš večer s svetlobo dobiš en tak okusen golaž, dobiš italijansko opero.
Prijatelj
Ko bo tvoje življenje na dnu, ko boš izgubil nit v klobčiču, ki ga vlečeš, ko se boš izgubil v labirintu možganskih vijug in ne boš vedel ven, takrat pojdi v opero. Tam vlada ista zmešnjava, ki pa se na koncu vedno razreši.
Kak mesec je minil, kar sem se prilepil na limanice opere. Vzrok pa je bil roman o Pucciniju.
Kar sem si zapomnil, je bilo to, da je za ustvarjanje rabil neomejeno količino kave, vina in cigaret. Ves tak prekajen je iznedril nekaj nesmrtega pršuta.
Sled je vodila do romana o Werdiju, kjer pa je bil ves čas prisoten tudi Vagner, bila sta prepletena, nista pa se menda nikdar srečala. Verdi je bil po opisu en tak vedno namrgoden človek, vse je moralo biti po njegovo. Na koncu šele je zaključil po vseh tistih tragedijah z mnogo umorov z žlahtno komedijo Falstaff. Ugotovil je, da je ves ta lajf in svet in ti izmisleki ena velika šala. Še kako leto nazaj pa je izjavil nekaj takega:
Kaj smo naredili? Kaj delamo? Kaj bomo naredili? Žalostno in sramotno spoznavam, da nič.
Da je bilo vse zaman.
Ko sem prebral te besede je pod mojim oknom ravno peljala mimo kolona trobečih avtomobilov na poroko.
Vse je zaman! Sem se zarežal.
Smejal sem se še pet minut. Pogledam kolesarja, ki se je trudil po klancu.
Vse je zaman! Ha ha ha….
Roman je bil berljiv, potem pa sem se lotil življenjepisa o Verdiju nekoga, ki je bil očitno kritik. Knjiga je bila neverjetno zgoščena in vsakič sem zaspal po nekaj straneh a vztrajal do konca. Knjigo namreč hočem prebrati do konca, čeprav je totalno brezveze.
Potem sem si naložil v knjižnici čuda knjig o slavnih skladateljih in nekako so me pritegnili ustvarjalci iz 17. stoletja. Predvsem tisti, ki so se vrteli okrog francoskega dvora. Neki Luly je imel pravzaprav prav sodoben ritem in ko sem poslušal nekaj glasbe na youtubu sem bil presenečen. Zanj sem izvedel prek programa Ars, kjer me je navdušil.
In, kar si želiš, pride do tebe.
Ko sem ustavil pred trgovino, da si kupim liter vina in pol kile kruha, je pred menoj širil roke ogromen plakat, ki je vabil na Turjak na opero Scarlattija. Zastrigel sem z mačjimi brkci in si zabeležil telefonsko.
Drug dan kličem pa se ne javi nihče. Rečem tole:
Če me pokličejo nazaj grem, drugače ne bom…….šel.
Pokliče me simpatična punca s štajerskim dialektom. Edina skrb, ki me je dušila je bila ta, da sem hotel povabit še eno punco, ki jo take stvari zanimajo in je hkrati nisem hotel. Razpet med dvome sem nemirno stopal sem in tja.
Na koncu je prišla sobota. Speglal sem si svetle hlače, srajco, ki sem si jo sam sešil, se šel ostrič (strigla je seksi frizerka, še posebej me je vznemirjalo, ko me je brila po hrbtu), obril pa sem se že dan prej.
Nestrpno sem čakal večera. Dež je padal cel dan, ko sem stopal po stanovanju sem in tja.
Končno sem si umil zobe in se odpeljal do bankomata in potem do gradu, kjer se bo zgodilo:
Prvič bom prisostvoval operi!
Grajski oskrbnik maha v temi in me usmeri na močnato parkirišče. Tam me drug vaščan usmerja kako naj parkiram. Pod gradom poteka veselica, klopi, narodnjaki in to. Jaz pa lepo oblečen stopim skozi grajska vrata. Dolgo sem tuhtal kaj naj oblečem, kaj se spodobi, kaj ne.
Pred leti sem poslušal oddajo, da danes vidiš v operi že ljudi v kavbojkah!
Hm, torej je treba biti v rekelcu in hlačah na rob. Bom izvržen iz prostora, če bom nepravilno oblečen?
Na grajskem dvorišču stoji kombi TV3, elegantno oblečeni ljudje hodijo sem in tja. Zakorakam do punce, ki prodaja karte. Moja karta je v eni izmed kuvert z rezervacijami. Kupim še libreto za en euro in dobim še čuda papirjev, da se mi raztresajo iz rok.
Nič čakat. Po stopnicah stopim v gornje prostore do viteške dvorane. Zelo veliko ljudi, predvsem starejših, kaže da so to stalni gostje opere. To potrdi organizator, ki reče, da prepozna polovico ljudi v dvorani, Torej hodijo eni in isti na opere in take dogodke. Podobno kot na delavnicah duhovnega razvoja, kjer vidiš vedno iste ljudi.
Izza odra se oglašajo poskakujoči glasovi opernikov, cvilet violin…tako je torej.
Potem prikorakajo glasbeniki. Na čelu neverjetno seksi violinistka, za katero sem kasneje izvohal, da ji je ime Daniela. Italijanka. Prav tako so vsi ostali Italijani, prihajajo pa iz mesta Pisa, od tam, kjer je tisti ukrivljeni stolp. Še nekaj govoranc in že je obvisela med nami tišina kakor lestenec. Plešasti dirigent zamahne in že se začne. Toda kaj je to, kakšna razglašenost! Kaj niso vsi uglasili svojih godal na čembalo? Kakšen amaterski zvok! Posebej ustvarja ta amaterski zvok nenavadno brenkalo, ki ima vsaj dva metra dolg vrat, štukan nekje na sredini, na kar opozori sina moja leva soseda. Vendarle so glasbeniki iz te rje speljali v olje z lepo harmonijo, ki priča o božanskem viru, na katerega je bil priključen skladatelj. Čez nekaj dni sem preveril na youtubu ta uvod pri nekem drugem ansamblu in…..isto škripanje in plenkanje! Je mogoče tako zapisano v notah pa ne vejo kaj bi s tem ?
Božanska glasba je torej zaplesala in kmalu se pogledi uprejo v pevca, ki je ležal na odru. Glede na libreto je spal in sanjal ljubosumne sanje. Vzlic tega je sem in tja trznil in pobrcal.
Pa se je začelo. Precej ljudi je namesto na oder gledalo v libreto za en evro, sam pa sem se prepustil dogajanju, čeprav ne znam italijansko in sem zastopil le besedo adio, ko sta se zaljubljenca poslovila. Zdajle mi je kapnilo, da je a dio naš z bogom. Vsebino opere sem temeljito preštudiral in nekako vedel za kaj se gre, besede pa sem slišal po svoje in sem se zato večino časa komaj krotil, da nisem izbruhnil v preglasen smeh. Iz tega sledi, da se smejejo v glavnem bedaki in tisti, ki jim stvari niso jasne.
Smejejo pa se lastni neumnosti.
Pogledam po dvorani. Vse v kašmirju in vijoličnih pletih, večina v črnih elegantnih toaletah, celo glasbeniki so bili vsi v baržunasti črnini, še posebej sem se pasel na svoji lepi violinistki.
Pogledam na oder. Pevci v kavbojkah in trenirkah!
Pričakoval sem lasulje in brokat, zdaj pa tole. In jaz sem se sekiral če se spodobi obleči kavbojke za v opero, tu pa vidiš tenorista v jeansu kot posmeh lastnim bojaznim.
Poleg dveh pevcev sta bili tu še pevki. Ena v nizkih petah, kar je izražalo zvesto srce, druga pa v visokih, kar je izražalo njeno koketstvo, kar je bilo videti pri vsakem koraku, ko so se ji zaguncali joški. Bila je tudi v simpatičnem krilcu.
Postajalo mi je jasno kaj je to opera in kako je zgrajena. Recitativi, kjer se poje namesto pogovarja, arije, kjer se poje za uho prijetne melodije, dueti, ki jih je bilo bolj malo in so zelo prijetni s svojimi harmonijami in instrumentalni uvodi, zaključki in podobno, ki pobožajo srce.
Ob recitativih in mogoče arijah je ponavadi igral le en instrument in največkrat je bila to tista dvometrska mandolina. Poleg mene je zazvonil mobitel. Panično iskanje z roko po veliki ženski torbi, da se mu čimprej zavije vrat. Čez petnajst minut spet zazvoni. Fant, ki je sedel poleg mame, ki ni znala izklopiti telefon je s presenetljivo hitrostjo segel z roko v torbo in razdrl mobitel in mu izpulil iz drobovja baterijo.
Na odru se pojavi suh italijan, ki je igral zapeljivca z vsemi tistimi uveljavljenimi kretnjami.
Bilo je nekaj čudovitih arij, najbolj se segle tiste, ko se je kdo odpravljal spat in je pred spanjem še kaj zapel.
Potem je sledila kar naenkrat pavza. V predprostoru so se iskrile kozarčice z rdečim vinom. Najprej sem se nekaj delal finega, potem pa izpil kozarček in naslednje dejanje ni bilo zame nič več tako meditativno kot prvo. V prvem dejanju sem še nekako vzpostavljal stik z glasbo, čeprav kakor da glasba ne bi govorila meni ampak nekomu drugemu iz drugega časa in sem bil lahko le opazovalec, po tistem vinu pa sem se posvetil opazovanju pevcev, ki so delali svoje grimase in razmišljal, kako izgleda učna ura operne igre.
Priznati moram namreč eno hecno stvar. Pred nekaj leti ni bilo za skupino Sto prašičkov poje nič nemogočega in takrat sem se javil, da bom naredil prvo opero v bloškem jeziku. Vsebina sicer ni bila točno določena, potihem pa je bil njen naslov Bloški Casanova in bi bila seveda komedija. Vsako leto ob določenem času je ta ideja spet vzniknila in stegovala vrat. Jaz, ki še v življenju nisem bil v operi se drznem dajati take izjave.
Sedaj torej sedim med elito opernega poslušalstva, edini, ki je v dvorani v svetli obleki in se učim osnov opere. Scarlatti je bil star 18 let, ko je uglasbil to veseloigro. Vsebina je pa nekako taka kot je v mehiških telenovelah. Zaljubljen par, potegavščina sestre glavne junakinje, ljubosumni glavni junak in seveda njegov brat dvojček, ki se pojavi s kovčkom od neznano kje in naredi zmešnjavo, na koncu pa dva para se ženita. Lepa, svetla, zabavna vsebina, vredna življenja polnih Italijanov. Tega nam manjka.
Kaj ni atribut noči tema?
In ko zmešaš večer s svetlobo dobiš en tak okusen golaž, dobiš italijansko opero.
Prijatelj
Ko bo tvoje življenje na dnu, ko boš izgubil nit v klobčiču, ki ga vlečeš, ko se boš izgubil v labirintu možganskih vijug in ne boš vedel ven, takrat pojdi v opero. Tam vlada ista zmešnjava, ki pa se na koncu vedno razreši.
Kak mesec je minil, kar sem se prilepil na limanice opere. Vzrok pa je bil roman o Pucciniju.
Kar sem si zapomnil, je bilo to, da je za ustvarjanje rabil neomejeno količino kave, vina in cigaret. Ves tak prekajen je iznedril nekaj nesmrtega pršuta.
Sled je vodila do romana o Werdiju, kjer pa je bil ves čas prisoten tudi Vagner, bila sta prepletena, nista pa se menda nikdar srečala. Verdi je bil po opisu en tak vedno namrgoden človek, vse je moralo biti po njegovo. Na koncu šele je zaključil po vseh tistih tragedijah z mnogo umorov z žlahtno komedijo Falstaff. Ugotovil je, da je ves ta lajf in svet in ti izmisleki ena velika šala. Še kako leto nazaj pa je izjavil nekaj takega:
Kaj smo naredili? Kaj delamo? Kaj bomo naredili? Žalostno in sramotno spoznavam, da nič.
Da je bilo vse zaman.
Ko sem prebral te besede je pod mojim oknom ravno peljala mimo kolona trobečih avtomobilov na poroko.
Vse je zaman! Sem se zarežal.
Smejal sem se še pet minut. Pogledam kolesarja, ki se je trudil po klancu.
Vse je zaman! Ha ha ha….
Roman je bil berljiv, potem pa sem se lotil življenjepisa o Verdiju nekoga, ki je bil očitno kritik. Knjiga je bila neverjetno zgoščena in vsakič sem zaspal po nekaj straneh a vztrajal do konca. Knjigo namreč hočem prebrati do konca, čeprav je totalno brezveze.
Potem sem si naložil v knjižnici čuda knjig o slavnih skladateljih in nekako so me pritegnili ustvarjalci iz 17. stoletja. Predvsem tisti, ki so se vrteli okrog francoskega dvora. Neki Luly je imel pravzaprav prav sodoben ritem in ko sem poslušal nekaj glasbe na youtubu sem bil presenečen. Zanj sem izvedel prek programa Ars, kjer me je navdušil.
In, kar si želiš, pride do tebe.
Ko sem ustavil pred trgovino, da si kupim liter vina in pol kile kruha, je pred menoj širil roke ogromen plakat, ki je vabil na Turjak na opero Scarlattija. Zastrigel sem z mačjimi brkci in si zabeležil telefonsko.
Drug dan kličem pa se ne javi nihče. Rečem tole:
Če me pokličejo nazaj grem, drugače ne bom…….šel.
Pokliče me simpatična punca s štajerskim dialektom. Edina skrb, ki me je dušila je bila ta, da sem hotel povabit še eno punco, ki jo take stvari zanimajo in je hkrati nisem hotel. Razpet med dvome sem nemirno stopal sem in tja.
Na koncu je prišla sobota. Speglal sem si svetle hlače, srajco, ki sem si jo sam sešil, se šel ostrič (strigla je seksi frizerka, še posebej me je vznemirjalo, ko me je brila po hrbtu), obril pa sem se že dan prej.
Nestrpno sem čakal večera. Dež je padal cel dan, ko sem stopal po stanovanju sem in tja.
Končno sem si umil zobe in se odpeljal do bankomata in potem do gradu, kjer se bo zgodilo:
Prvič bom prisostvoval operi!
Grajski oskrbnik maha v temi in me usmeri na močnato parkirišče. Tam me drug vaščan usmerja kako naj parkiram. Pod gradom poteka veselica, klopi, narodnjaki in to. Jaz pa lepo oblečen stopim skozi grajska vrata. Dolgo sem tuhtal kaj naj oblečem, kaj se spodobi, kaj ne.
Pred leti sem poslušal oddajo, da danes vidiš v operi že ljudi v kavbojkah!
Hm, torej je treba biti v rekelcu in hlačah na rob. Bom izvržen iz prostora, če bom nepravilno oblečen?
Na grajskem dvorišču stoji kombi TV3, elegantno oblečeni ljudje hodijo sem in tja. Zakorakam do punce, ki prodaja karte. Moja karta je v eni izmed kuvert z rezervacijami. Kupim še libreto za en euro in dobim še čuda papirjev, da se mi raztresajo iz rok.
Nič čakat. Po stopnicah stopim v gornje prostore do viteške dvorane. Zelo veliko ljudi, predvsem starejših, kaže da so to stalni gostje opere. To potrdi organizator, ki reče, da prepozna polovico ljudi v dvorani, Torej hodijo eni in isti na opere in take dogodke. Podobno kot na delavnicah duhovnega razvoja, kjer vidiš vedno iste ljudi.
Izza odra se oglašajo poskakujoči glasovi opernikov, cvilet violin…tako je torej.
Potem prikorakajo glasbeniki. Na čelu neverjetno seksi violinistka, za katero sem kasneje izvohal, da ji je ime Daniela. Italijanka. Prav tako so vsi ostali Italijani, prihajajo pa iz mesta Pisa, od tam, kjer je tisti ukrivljeni stolp. Še nekaj govoranc in že je obvisela med nami tišina kakor lestenec. Plešasti dirigent zamahne in že se začne. Toda kaj je to, kakšna razglašenost! Kaj niso vsi uglasili svojih godal na čembalo? Kakšen amaterski zvok! Posebej ustvarja ta amaterski zvok nenavadno brenkalo, ki ima vsaj dva metra dolg vrat, štukan nekje na sredini, na kar opozori sina moja leva soseda. Vendarle so glasbeniki iz te rje speljali v olje z lepo harmonijo, ki priča o božanskem viru, na katerega je bil priključen skladatelj. Čez nekaj dni sem preveril na youtubu ta uvod pri nekem drugem ansamblu in…..isto škripanje in plenkanje! Je mogoče tako zapisano v notah pa ne vejo kaj bi s tem ?
Božanska glasba je torej zaplesala in kmalu se pogledi uprejo v pevca, ki je ležal na odru. Glede na libreto je spal in sanjal ljubosumne sanje. Vzlic tega je sem in tja trznil in pobrcal.
Pa se je začelo. Precej ljudi je namesto na oder gledalo v libreto za en evro, sam pa sem se prepustil dogajanju, čeprav ne znam italijansko in sem zastopil le besedo adio, ko sta se zaljubljenca poslovila. Zdajle mi je kapnilo, da je a dio naš z bogom. Vsebino opere sem temeljito preštudiral in nekako vedel za kaj se gre, besede pa sem slišal po svoje in sem se zato večino časa komaj krotil, da nisem izbruhnil v preglasen smeh. Iz tega sledi, da se smejejo v glavnem bedaki in tisti, ki jim stvari niso jasne.
Smejejo pa se lastni neumnosti.
Pogledam po dvorani. Vse v kašmirju in vijoličnih pletih, večina v črnih elegantnih toaletah, celo glasbeniki so bili vsi v baržunasti črnini, še posebej sem se pasel na svoji lepi violinistki.
Pogledam na oder. Pevci v kavbojkah in trenirkah!
Pričakoval sem lasulje in brokat, zdaj pa tole. In jaz sem se sekiral če se spodobi obleči kavbojke za v opero, tu pa vidiš tenorista v jeansu kot posmeh lastnim bojaznim.
Poleg dveh pevcev sta bili tu še pevki. Ena v nizkih petah, kar je izražalo zvesto srce, druga pa v visokih, kar je izražalo njeno koketstvo, kar je bilo videti pri vsakem koraku, ko so se ji zaguncali joški. Bila je tudi v simpatičnem krilcu.
Postajalo mi je jasno kaj je to opera in kako je zgrajena. Recitativi, kjer se poje namesto pogovarja, arije, kjer se poje za uho prijetne melodije, dueti, ki jih je bilo bolj malo in so zelo prijetni s svojimi harmonijami in instrumentalni uvodi, zaključki in podobno, ki pobožajo srce.
Ob recitativih in mogoče arijah je ponavadi igral le en instrument in največkrat je bila to tista dvometrska mandolina. Poleg mene je zazvonil mobitel. Panično iskanje z roko po veliki ženski torbi, da se mu čimprej zavije vrat. Čez petnajst minut spet zazvoni. Fant, ki je sedel poleg mame, ki ni znala izklopiti telefon je s presenetljivo hitrostjo segel z roko v torbo in razdrl mobitel in mu izpulil iz drobovja baterijo.
Na odru se pojavi suh italijan, ki je igral zapeljivca z vsemi tistimi uveljavljenimi kretnjami.
Bilo je nekaj čudovitih arij, najbolj se segle tiste, ko se je kdo odpravljal spat in je pred spanjem še kaj zapel.
Potem je sledila kar naenkrat pavza. V predprostoru so se iskrile kozarčice z rdečim vinom. Najprej sem se nekaj delal finega, potem pa izpil kozarček in naslednje dejanje ni bilo zame nič več tako meditativno kot prvo. V prvem dejanju sem še nekako vzpostavljal stik z glasbo, čeprav kakor da glasba ne bi govorila meni ampak nekomu drugemu iz drugega časa in sem bil lahko le opazovalec, po tistem vinu pa sem se posvetil opazovanju pevcev, ki so delali svoje grimase in razmišljal, kako izgleda učna ura operne igre.
Priznati moram namreč eno hecno stvar. Pred nekaj leti ni bilo za skupino Sto prašičkov poje nič nemogočega in takrat sem se javil, da bom naredil prvo opero v bloškem jeziku. Vsebina sicer ni bila točno določena, potihem pa je bil njen naslov Bloški Casanova in bi bila seveda komedija. Vsako leto ob določenem času je ta ideja spet vzniknila in stegovala vrat. Jaz, ki še v življenju nisem bil v operi se drznem dajati take izjave.
Sedaj torej sedim med elito opernega poslušalstva, edini, ki je v dvorani v svetli obleki in se učim osnov opere. Scarlatti je bil star 18 let, ko je uglasbil to veseloigro. Vsebina je pa nekako taka kot je v mehiških telenovelah. Zaljubljen par, potegavščina sestre glavne junakinje, ljubosumni glavni junak in seveda njegov brat dvojček, ki se pojavi s kovčkom od neznano kje in naredi zmešnjavo, na koncu pa dva para se ženita. Lepa, svetla, zabavna vsebina, vredna življenja polnih Italijanov. Tega nam manjka.
RSS Feed
