Včeraj sem si pogledal film o enem fantu, ki je po končanem kolidžu pustil starše in civilizacijo, podaril ves denar namenjen študiju in se odpravil na Aljasko.
Tam je po dveh letih v enem zapuščenem avtobusu, kjer je bival, umrl od strupenih jagod, ki jih je zamenjal z užitnimi.
Postrelil je vse živali okrog avtobusa, pojedel ves riž, ki ga je imel s seboj ...
In na koncu v solzah spoznanja in uvida z nasmehom zapustil ta svet.
Zgodba je po resničnem dogodku. Posnel je tudi eno fotko pred tem avtobusom,
ki so jo potem razvili.
Po resničnem dogodku.
Kako je lepo slišati, da je nekaj posneto po resničnem dogodku, kot da se nam ne dogaja resničen dogodek, to, kar se nam dogaja.
Večkrat sem pomislil že prej, da bi z užitkom pogledal en film o enem Marjanu, njegovo zgodbo. Sploh pa, če bi bil film francoski.
Pa saj sem v tem filmu, jebešmumater, to je to. Nastopam glavno vlogo v tem filmu.
Med drugim je uvidel, da je sreča popolna, če jo deliš z drugimi.
Ko sem gledal film, je bila vsa lepota divjine brez vrednosti,
ker potepuh ni bil povezan z njo.
Kot tujek je bil v tej divji lepoti, ustrelil Losa, ki ga potem ni znal uporabiti.
Da bi bila mera polna, sem si potem pogledal še film od Jacka Londona Beli volčjak o Aljaski in pasjih bojih in snegu, ....
Tudi Jack London se je po vseh doživetjih na koncu usmrtil sam. Prav tako Hemingvay ...
Kako zanimivo privlačne so te zgodbe, in zelo podobne, pa vendar te ne nasitijo, vzbudijo hrepenenje po nečem neznanem, divjem ...
In koncert, ki je pred nami, je tudi kot vabilo nekam v neznano in divje, pa vendar smo tako strašljivo nepripravljeni.
A se je treba na svobodo pripraviti? A se je treba na Ljubezen prej pripraviti?
Zapeli so in padli v prazno, za seboj pa so potegnili vse te reveže,
ki so se nadejali poslušati.
Prišli so polni, odšli prazni.
Vse, kar je, je praznina, ostalo pa smo napredli v svojih umih. Prav vse smo napredli sami. Praznina je tako strašno divja, da si ustvarjamo hrepenenja po nečem drugem.
Ampak največje hrepenenje je ravno po praznini. In ko se zgodi ...
Vse to sem napisal, da bi vam na koncu povedal, da vas imam rad.
Marjan
* Če bi gledali film brez konca, kdaj bi ga prenehali gledati?
** ... po prvih reklamah, je rekel Srečko :)
Tam je po dveh letih v enem zapuščenem avtobusu, kjer je bival, umrl od strupenih jagod, ki jih je zamenjal z užitnimi.
Postrelil je vse živali okrog avtobusa, pojedel ves riž, ki ga je imel s seboj ...
In na koncu v solzah spoznanja in uvida z nasmehom zapustil ta svet.
Zgodba je po resničnem dogodku. Posnel je tudi eno fotko pred tem avtobusom,
ki so jo potem razvili.
Po resničnem dogodku.
Kako je lepo slišati, da je nekaj posneto po resničnem dogodku, kot da se nam ne dogaja resničen dogodek, to, kar se nam dogaja.
Večkrat sem pomislil že prej, da bi z užitkom pogledal en film o enem Marjanu, njegovo zgodbo. Sploh pa, če bi bil film francoski.
Pa saj sem v tem filmu, jebešmumater, to je to. Nastopam glavno vlogo v tem filmu.
Med drugim je uvidel, da je sreča popolna, če jo deliš z drugimi.
Ko sem gledal film, je bila vsa lepota divjine brez vrednosti,
ker potepuh ni bil povezan z njo.
Kot tujek je bil v tej divji lepoti, ustrelil Losa, ki ga potem ni znal uporabiti.
Da bi bila mera polna, sem si potem pogledal še film od Jacka Londona Beli volčjak o Aljaski in pasjih bojih in snegu, ....
Tudi Jack London se je po vseh doživetjih na koncu usmrtil sam. Prav tako Hemingvay ...
Kako zanimivo privlačne so te zgodbe, in zelo podobne, pa vendar te ne nasitijo, vzbudijo hrepenenje po nečem neznanem, divjem ...
In koncert, ki je pred nami, je tudi kot vabilo nekam v neznano in divje, pa vendar smo tako strašljivo nepripravljeni.
A se je treba na svobodo pripraviti? A se je treba na Ljubezen prej pripraviti?
Zapeli so in padli v prazno, za seboj pa so potegnili vse te reveže,
ki so se nadejali poslušati.
Prišli so polni, odšli prazni.
Vse, kar je, je praznina, ostalo pa smo napredli v svojih umih. Prav vse smo napredli sami. Praznina je tako strašno divja, da si ustvarjamo hrepenenja po nečem drugem.
Ampak največje hrepenenje je ravno po praznini. In ko se zgodi ...
Vse to sem napisal, da bi vam na koncu povedal, da vas imam rad.
Marjan
* Če bi gledali film brez konca, kdaj bi ga prenehali gledati?
** ... po prvih reklamah, je rekel Srečko :)
RSS Feed
