Hej

Oh, moj Bog.
Edino s teboj se lahko pogovarjam.
Vse ostalo so predstave, gledališče v mreži umov.
S teboj pa je kot v curljajočem medu
in v bistvu govorim sebi, ko govorim tebi.
Med najinim pogovorom je vse jasno, kaj je predstava in kaj ni,
in pri srcu je toplo toplo toplo.
In cel svet je v majhni točki v središču mene
in zbujen sem, ker je vse razpadlo.
Vse je navidezno.
Sem kot stroj, moja vhodna enota pa so oči.
In vse, kar je videno, vzbudi program, kako delovati ob vsaki videni stvari.
Vse je navidezno.
Oh, moj Bog.
Mreža razpada, spletena matrika razpada...
Celo moje lastno govorjenje razpada, umika se tišini.
Ob treh zjutraj vsi umi molčijo,
slonim v postelji in berem Kerouaca
in hrepenim z njim ob Ameriki.
Moje srce žari le za te, ki sva eno,
razlike ni.
Ti me napolnjuješ.
Čutim vesolje v prsih, izginjam in sem večji kot vesolje
in hkrati otrok ob tvojih nogah in hkrati starš samemu sebi.
Nekaj se je spremenilo to noč,
štopar po galaksiji v sebi sem.
Oh, izpusti to iz meglice, poletna pripoved.
Končano je. Jezdim na umu Boga.

Miha