Avber

Avber

Nekega poletnega dne smo odšli v Ljubljano malce koncertirat po ljubljanskih mostovih in si ogledovat poletno Ano Desetnico. Sonce je bilo še vroče, zato smo sedli na privlačne stolice ene izmed gostilnic v bližini Herkulesovega vodnjaka (na poti do gostilne nam je bilo že popolnoma naravno, da smo srečali naše Rezijanke in vsako poljubili). Medtem ko smo čakali na natakarja, se nam je približal mladenič z Downovim sindromom in se nam ponudil, če bi kaj spili. Bili smo tako ganjeni zavoljo takšne ponudbe, da so bile nemudoma vse težave dneva odpuščene. Nato se nam je približala prijetna mladenka z nekakšno spremljevalko in dejala približno takole: "Živijo, fantje, taku, tule mi povajdte, a boste kaj spili?" Naročili smo naslednje pijačke: a, b, c in d. Natakarica nam je prinesla naslednje pijačke: e, e, f in g. Zopet smo bili ginjeni, saj so nas zaposleni v gostilnici iz trenutka v trenutek presenečali, prinesli so nam piškotke, najbolj nas je presenetila lizika iz topljenega sira. Ugotovili smo, da smo naleteli na novodprto gostilno Druga violina, ki jo vodi Center za usposabljanje, delo in varstvo Dolfke Boštjančič, v njej pa so zaposleni tudi ljudje s posebnimi potrebami. Več o dogodku si lahko preberite TUKAJ.

Tok dogajanj nas je spomnil na svete čase, ko smo sodelovali z Varstveno delovnim centrom INCE Mengeš. Večkrat smo dejali, da so naša najboljša publika varovanci INCE-ja in otroci. Najbrž zato, ker zelo podobno doživljamo ta svet. Posebej se nam je vtisnila v srce mednarodna umetniška kolonija za ljudi s posebnimi potrebami v Avberju, kjer smo skupaj z varovanci izvedli koncert. V zahvalo našim prijateljem, ki so nas naučili resničnega sočutja, prilagamo posnetek z omenjenega koncerta. Hvala vam, zlati.

Davorin

Naš Miha pa je dogajanje v Avberju videl takole:

"Jaz se spomnim, da smo bli tam mi štirje in Vesna in Teja in Marko, da smo se šli vmes kopat in šli še v Štanjel, kjer je ena gospa nabirala sivko za venčke in nam jo je podarila za nastop. Me je kar posinovila, jaz pa njo pomaterinil. Pa nora publika, dušice, ki si dajo duška, pa nizozemski operni pevec in kurja obara in vlakec veselja, čudovita Melita in Estonka in Estonec, ki se je zahvalil za dušno petje, pa dolgo poslavljanje, pa občutek, da smo igrali v katedrali, ki je poletela. Ruljenje didža, ki je včasih pašal, včasih pa bil hecen. Pa eden od gojencev, ki je smrdel po dreku, ko smo se objemali, pa eden, ki je menda hotel mojo telefonsko, pa mu je nisem dal. Pa odsotnost čudovite Melitine sodelavke, ki se ji ne spomnim več imena. Petje petje petje in ples, do joka.

Pa poizvedovanje, če Marko lahko gonga in da lahko in da se da čudovito združit gong in djembe, in še to se spomnim, da smo bli sami tipi, ki se jim je zrolalo in so podivjali, kot še nikoli in je Vesna s saxom komaj krotila ta testosteron oz. ga ni mogla. Let the boys be boys.
Poletje.

Miha"