Ukulele.
Nekaj je na teh ukulelah, ukulelih, ukalulah, saj ne vem, katerega spola je ta beseda.
Začelo se je po mojem enkrat leta 2005. Imel sem preveč denarja in sem se sprehajal po Big Bangu med inštrumenti. Zagledal sem ukulele, ki je bil precej poceni. 6000 tolarjev oz. današnjih 25 eurov. Ne vem, ali sem kupil kar dva ali samo enega. V glavnem, pri hiši sta bila kaj hitro dva ukuleleta in še preden sem ga imel v roki, je že nastala prva ukulelska simfonija,
ki se je izpričala na prvem dobrodejnem koncertu na Rašici.
Inštrumentek sem sem in tja vzel v roke in ga počasi opustil, medtem ko je Davorinu zlezel pod kožo in se skoraj ni več ločil od njega. Sedaj, po kakih sedmih, osmih letih, se mi zdi, da ustvarja svoje mistične apaške balade samo še na ukulele.
Je pa nekaj hecnega na teh havajskih kitaricah. Kot da bi se hotele skriti ali zbežati od nas,
ali pa imamo mi tak hecen odnos, kot da so potrošni material.
Prvič se je to izpričalo, ko smo speljali z ukulelom na strehi avtomobila in še danes ga vidim v vzvratnem ogledalu, kako leti po zraku in se obrača po asfaltu. Bil je seveda uničen. Kaj se je zgodilo z drugim, ne vem več, mogoče smo ga komu podarili, je pa bil to razlog, da smo pri Big Bangu naročili pravo stvar naravnost iz Havajev. Dva pravzaprav. Enega iz mahagonija in enega iz palisandra. Ti so bili šele tista prava roba. Nič več problemov z uglaševanjem, zvok je bil neverjeten, pa tudi lepi so bili, da bi ga človek kar ves čas imel v žepu.
Pa tudi ti so se pozabljali. Skoraj po vsakem koncertu na kakem parkirišču.
Pred nastopom smo se večkrat dobili na Uncu in se potem odpeljali v enem avtu na destinacijo. In na Uncu smo tudi največ pozabljali in uničevali ukulele. Po nekem nastopu so ga na srečo našli Nizozemci, ki so taborili v Zelšah in pustili svoj kontakt v piceriji. Dobili smo se najprej na škotskem večeru v Loški dolini, kjer smo se spet povezali s Škoti, ki so blizu Marjanu, od tam pa direkt na Nizozemce in jim v zahvalo priredili krajši koncert.
Pozabljenju je spet sledila demolicija. Davorin je v temi stopil na ukulele in naredilo je hrrr-sk, da je s strahom prižgal luč. Šel je na popravilo, sedaj pa je v Matičevih rokah in najverjetneje bo tam tudi ostal.
"Si kaj videl ukulelo?" je najpogostejše vprašanje po koncertih in tudi po temle zadnjem na Rašici ni nič drugače. V mojem kevdru ga ni, pred vrati tudi ne, na Rašici ga ni nihče videl. Kaže, da mu je pobeg uspel. Davorin že načrtuje nakup vrhunske ukulele, koncertne, take z zajedo in malo večje in z zlatimi nitkami v kobilici. Zgleda, da nam Bog že vseh 7 let govori, da smo vredni nič drugega kot le najboljšega. Kaj naj mu rečem? Hvala.
Pa še v potrdilo zgoraj napisanega - Davorinov mail od lani:
"Hoj, nazadnje, kar imam v spominu, je, da smo marširali od Karmen, jaz pa sem pobrenkaval na ukulelo. Po tem imam spomin izbrisan. Miha, a se morda spomniš, če sem sploh šel z ukulelo v avto ali iz njega. V najslabšem primeru je ostala pred Portusom na Uncu, vendar se ničesar ne spominjam. No, če se morda kdo od vaju spomni kaj več ......;)d"
Miha
Nekaj je na teh ukulelah, ukulelih, ukalulah, saj ne vem, katerega spola je ta beseda.
Začelo se je po mojem enkrat leta 2005. Imel sem preveč denarja in sem se sprehajal po Big Bangu med inštrumenti. Zagledal sem ukulele, ki je bil precej poceni. 6000 tolarjev oz. današnjih 25 eurov. Ne vem, ali sem kupil kar dva ali samo enega. V glavnem, pri hiši sta bila kaj hitro dva ukuleleta in še preden sem ga imel v roki, je že nastala prva ukulelska simfonija,
ki se je izpričala na prvem dobrodejnem koncertu na Rašici.
Inštrumentek sem sem in tja vzel v roke in ga počasi opustil, medtem ko je Davorinu zlezel pod kožo in se skoraj ni več ločil od njega. Sedaj, po kakih sedmih, osmih letih, se mi zdi, da ustvarja svoje mistične apaške balade samo še na ukulele.
Je pa nekaj hecnega na teh havajskih kitaricah. Kot da bi se hotele skriti ali zbežati od nas,
ali pa imamo mi tak hecen odnos, kot da so potrošni material.
Prvič se je to izpričalo, ko smo speljali z ukulelom na strehi avtomobila in še danes ga vidim v vzvratnem ogledalu, kako leti po zraku in se obrača po asfaltu. Bil je seveda uničen. Kaj se je zgodilo z drugim, ne vem več, mogoče smo ga komu podarili, je pa bil to razlog, da smo pri Big Bangu naročili pravo stvar naravnost iz Havajev. Dva pravzaprav. Enega iz mahagonija in enega iz palisandra. Ti so bili šele tista prava roba. Nič več problemov z uglaševanjem, zvok je bil neverjeten, pa tudi lepi so bili, da bi ga človek kar ves čas imel v žepu.
Pa tudi ti so se pozabljali. Skoraj po vsakem koncertu na kakem parkirišču.
Pred nastopom smo se večkrat dobili na Uncu in se potem odpeljali v enem avtu na destinacijo. In na Uncu smo tudi največ pozabljali in uničevali ukulele. Po nekem nastopu so ga na srečo našli Nizozemci, ki so taborili v Zelšah in pustili svoj kontakt v piceriji. Dobili smo se najprej na škotskem večeru v Loški dolini, kjer smo se spet povezali s Škoti, ki so blizu Marjanu, od tam pa direkt na Nizozemce in jim v zahvalo priredili krajši koncert.
Pozabljenju je spet sledila demolicija. Davorin je v temi stopil na ukulele in naredilo je hrrr-sk, da je s strahom prižgal luč. Šel je na popravilo, sedaj pa je v Matičevih rokah in najverjetneje bo tam tudi ostal.
"Si kaj videl ukulelo?" je najpogostejše vprašanje po koncertih in tudi po temle zadnjem na Rašici ni nič drugače. V mojem kevdru ga ni, pred vrati tudi ne, na Rašici ga ni nihče videl. Kaže, da mu je pobeg uspel. Davorin že načrtuje nakup vrhunske ukulele, koncertne, take z zajedo in malo večje in z zlatimi nitkami v kobilici. Zgleda, da nam Bog že vseh 7 let govori, da smo vredni nič drugega kot le najboljšega. Kaj naj mu rečem? Hvala.
Pa še v potrdilo zgoraj napisanega - Davorinov mail od lani:
"Hoj, nazadnje, kar imam v spominu, je, da smo marširali od Karmen, jaz pa sem pobrenkaval na ukulelo. Po tem imam spomin izbrisan. Miha, a se morda spomniš, če sem sploh šel z ukulelo v avto ali iz njega. V najslabšem primeru je ostala pred Portusom na Uncu, vendar se ničesar ne spominjam. No, če se morda kdo od vaju spomni kaj več ......;)d"
Miha
RSS Feed
