V polni dvorani Srbov smo sedeli trije Slovenci.
Nemoj da te bude stid, mi reče levi sosed, ko so začeli glasbeniki na odru igrati in je dvorana ponorela v ploskanju.
Izza hrbtov  glasbenikov se je prikazal kolovođa in za njim gosenica deklet in mladeničev, razporejenih po velikosti do najmanjše punčke v putravcih na repu.
Saj igra kot Hendrix, me je prešinilo, ko me je zvok električne violine žgečkal okrog srca in po drobovju.
Saj se gibljejo kot mačići, sem si dejal, ko sem opazoval lebdenje in prepletanje plesalcev.
Ko so nekaj minut neslišno cepetali, prepletali noge, hkrati  obračali glave v isto smer, se je na nekaterih obrazih pojavil tisti bebavi izraz človeka, ki je tam, kjer ni muh.
Sem in tja je glava kakega plesalca začela po indijsko odkimavati, kar je najlepši izraz človeka, ki je v TISTEM stanju. V kolo stanju.
Pred leti smo hoteli mi trije in še kdo osvojiti veščino tega plesa pa takrat nekako ni bilo dano. Sedaj pa smo se lahko le čudili temu najpopolnejšemu plesu, v katerem se vse združi v harmoniji. Disciplina in lahkotnost, povezanost, enotnost, transcendentnost, užitek telesa, srca, duha. In radost. Popolna, sproščena radost nad življenjem, nad seboj in drugimi, nad svetom.
Najbolj je navdušila skupina iz Radovljice. Že ko so prišli na oder na svoj veličastni način, so imeli vsi tisti bebavi izraz človeka, ki mu prihaja in ga obdržali skozi celoten nastop. Največji plesalec me je spominjal na avtomehanika, ki mi je zamenjal motor pri avtu in nisem se mogel zadržati, da se ne bi zasmejal vsakič, ko sem ga pogledal. Silna luč je puhtela iz cele skupine direkt v nebo, kot da bi bili marionete nekega veselega lutkarja ali pa lutkar njihova marioneta. Kako je bilo veselo, kako je srce pelo, bili so kot neverjetna tvorba veseljakov, pred katero nimaš  nikakršne možnosti.
Ko mačići…



miha

V prostoru, kjer opravljam svoje državniške posle, imam poleg tetrapaka jabolk in rdeče pese tudi srnjakov rog.

Veslam po jezeru fižolove juhe in molče opazujem romantične odseve v njej.

Mogoče pa imajo srnjaki rogove zato, da med njimi napnejo elastiko in se obstreljujejo
s češarki po gozdovih?

V tebi živimo, se gibljemo in smo, pravi molitev.
Toda kaj to je, v čemer živimo, se gibljemo in smo?

Jelen meni predstavlja božanski princip. Vidim ga kot nosilca zavesti, ki se mu med rogovjem kot kaka plazmata jelenjata vrtinči  planet.

Maček kaka na vogalu lovske zgradbe.

Škof Anton Martin Slomšek pelje akumulator na vozičku.

Mucek joka, ker je izgubil brata pa še drisko ima.

Smreke so zgrajene iz megle, če pihneš, se razpršijo.

Iz vsake stvari se da narediti sila resno stvar.

Tehnični pregled poteka s pomočjo dveh poročnih prič na vrhu hriba.

Rdeča barva na moški riti deluje kot denarnica.

Treba je pravočasno zasaditi fižol, da lahko potem človek prdne.

Sedim pokončen v orehovi  polovici in veslam, spuščam kaplje črnila na papir jezera in se sprašujem kam se vse to zapisuje.

Po jezeru bliz Triglava čolnič plava sem ter tja.

Gora kihne.




Miha

Orkan je spregovoril
in upihnil lučco v krhki barčici v meni,
globoko morje je legalo sem in tja,
valoval sem kot napol poln sod proti  domu,
morje je raztresalo gnoj po pozno zrasli travi,
jesen in poletna trava, prazna jablana,
odplake jeze, na ves glas sem molčal,
oče je to čutil, vprašal me je, če sem še vedno v službi.
Raztresal sem gnoj jeze po neumni travi,
ki je vzbrstela tik pred snegom.
Prizadeto jabolko na praznih vejah.
Prizadeta rakova celica, ki so si jo drznili obsevati.
In potem je prišla svetloba,
Ulegala se je kot prah na božično jutro,
In iz mene se je dvigal prah proti nebu,
In bilo je precej potencialnih solz v atmosferi,
počasi so se sproščale mišice praznine,
kot da bi nekdo, ki si ga imel rad celo življenje,odhajal,
medtem ko se brišejo puzzli, ki smo jih
tako zatopljeno sestavljali.
Gledam v te gmote, kako se počasi…
Počasi gledam…
Srce bije z udarci…glasbe.
Dve sosednji regratovi semeni vzletita iz planeta
in se ločita za eone let, dokler popolnoma ne pozabita
drug na drugega.
Koliko pozabe je v tem vesolju, vsa njegova praznina je napolnjena
s pozabo.
Samo žarenje ljubezni lahko razžari vse te speče embrie,
ki se gugljejo skriti sami pred seboj.
Mogočni dih.


Miha